Na dan, ko umiramo, pride veter, da bi nas pometel s sveta in zbrisal sledove naših korakov. Kam ? V tišino bi rada. Veliko tišino neba na pomlad, da čujem zreli molk utrujenih bilk, in omagujoča srca molčečih dreves in spokojno lesketanje voda, ki se jim nikamor več ne mudi. Naj vsa občutim predano usihanje korenin in sinjo govorico neba, ki neslišno prigovarja vejam, praprotim in dremotnim čebelam: Spati, spati, spati….. S pesniško pomočjo Marka Pavčka in Ivana Minattija - Henrik in Irena Krajnc